Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Slovesno odkritje spominske plošče škofu dr. Vekoslavu Grmiču

 

„Rdeči" škof še živi

Grmič - spomenik VidemV njegovem rojstnem kraju Dragotincih je potekala slovesnost ob odkritju spominske plošče pokojnemu škofu, dr. Vekoslavu Grmiču, ki so jo namestili na hišo sedanjih lastnikov nove hiše, ki stoji na prostoru, kjer je stala tudi škofova rojstna hiša. Za postavitev spominskega obeležja, je poskrbela občina Sv. Jurij ob Ščavnici, katere častni občan je bil dr. Vekoslav Grmič. Na slovesnosti, katere so se udeležili sorodniki dr. Grmiča, vaščani Dragotincev in občani občine Sv. Jurij ob Ščavnici, župan Miroslav Petrovič, podžupan Ivan Fras, župnik Boštjan Ošlaj, svetniki občinskega sveta in drugi gostje, je bil slavnostni govornik prof. Srečko Reher.

Sama prireditev, katero je vodila Patricija Fras, se je pričela s polaganjem venca ob spomeniku dr. Vekoslava Grmiča na Trgu Videm, v središču občine Sv. Jurij ob Ščavnici, kar sta ob spremstvu sorodnikov in drugih obiskovalcev storila župan Miroslav Petrovič in prof. Srečko Reher. Osrednja slovesnost se je odvijala ob hiši družine Kovačič, kjer je stala rojstna hiša dr. Vekoslava Grmiča, ki se je rodil 4. junija 1923. leta v Dragotincih, umrl pa 21. marca 2005. leta v Mariboru. Na slovesnost, ki se je pričela z nastopom Pihalne godbe Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je zaigrala slovensko himno, so v kulturnem programu nastopale Jürjovške ljudske pevke in z recitalom učenci OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici. Navzoče je najprej pozdravil župan Miroslav Petrovič, ki je v svojem kratkem nagovoru poudaril pomen Grmičevega delovanja, kot škofa, profesorja in pisca. Kot je dejal je bil mednarodno priznan teolog, družbeno kritični pisec in pokončna osebnost, ki je odpiral nova obzorja slovenskemu krščanstvu narodni prihodnosti. V občini je bil spoštovan, kar dokazuje, tudi to, da je v središču kraja obeležen s spomenikom, je pa bil tudi imenovan za častnega občana njegove rojstne občine. Župan se je zahvalil družini Kovačič, da je dovolila postaviti ploščo na njihovo hišo, vsem, ki so se udeležili prireditve, ter slavnostnemu govorniku prof. Srečku Reherju, ki je obširno predstavil življenje in delo dr. Vekoslava Grmiča.
Grmič - plošča Dragotinci„Danes pa je prav tako prazničen dan za družino Kovačič, ko se bomo z odkritjem plošče poklonili njihovemu »stričku« Vekoslavu: kritičnemu mislecu in v svetu poznanemu teologu, iskalcu resnice in večne resnice, humanistu, uporniku in velikemu Slovencu. Vsi smo le na poti je zapisal v uvodu v knjigo Resnica iz ljubezni. Zato je naše življenje »podobno napornemu potovanju«, ki nam ne dovoljuje, da iz »resnice naredimo malika«. Grmičeva pot je bila v dvainosemdesetih letih življenja zaznamovana s številnimi postajami. Najprej tistimi, ki se nanašajo na njegovo pastoralno dejavnost in upravne funkcije in omogočajo razumevanje njegove teologije in odnosa do družbene stvarnosti: 17 let je deloval kot župnik na Vranskem, potem je bil 5 let škofov vikar, 5 let generalni vikar mariborske škofije ter dve in pol leti kapitularni vikar. Potem tiste, ki se nanašajo na njegovo pedagoško delo na Teološki fakulteti v Ljubljani in na Oddelku v Mariboru: 37 let je bil predavatelj dogmatične teologije na teološki fakulteti in predstojnik katedre za sistematično teologijo. Vmes pa je predaval tudi po številnih evropskih univerzah. Z njegovim pedagoškim delom je povezano tudi delo vzgojitelja: 12 let je bil ravnatelj mariborskega bogoslovja in vzgojil, kar nekaj generacij duhovnikov. Slovenski kulturni prostor pa je zaznamovalo tudi njegovo uredniško delo: 14 let je bil predsednik Mohorjeve družbe v Celju. Z domačinom Edvardom Kocbekom in dr. Stankom Cankarjem pa je leta 1971 ustanovil revijo Znamenje in bil dolga leta njen glavni in odgovorni urednik".
Grmičeva življenjsko pot je gotovo usodno zaznamoval 27. februar leta 1968, ko ga je papež Pavel VI. v skladu s svojo vzhodno politiko pri 45 letih imenoval za pomožnega mariborskega škofa. To je bil za mladega prodornega koncilsko orientiranega profesorja na teološki fakulteti izziv, da prevetri takratno slovensko cerkev, ki je še globoko tičala v katolicizmu 19. stoletja in predvojnem integrizmu ter klerikalizmu, nezmožna pa sprejemati izzive sodobnega sveta in vzpostaviti dialog s takratno socialistično oblastjo. Dvanajst let kasneje so se razmere v Cerkvi bistveno spremenile. Med tem je postal papež Poljak Janez Pavel II., ki ni imel več nikakršnega posluha do vzhodne politike Pavla VI. Kar dve leti in pol je v Mariboru odlašal z imenovanjem škofa ordinarija. Grmič ni več sodil v njegov koncept odnosa do realnega socializma, kakršnega je poznal na Poljskem. V pogovoru z njim je Grmič zavrnil, da bi odstopil od prizadevanj za dialog med komunizmom in krščanstvom in s tem tvegal, da ne bo imenovan za mariborskega škofa. Kasneje pa se je pokazalo, da je bil zaradi vpliva na mlade moteč tudi za takratno komunistično oblast. Jeseni leta 1980 se je ob imenovanju dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa odpovedal službi pomožnega škofa in ravnatelja v bogoslovju, druge funkcije pa so mu tako jemali drugo za drugo in ga skušali čim bolj osamiti, nalepili pa zaničljivi epiteton »rdeči škof«. Prišel pa je trenutek zadoščenja. Ob 70-letnici mu je končno papež Janez Pavel II. v osebnem pismu priznal, da takrat ni razumel njegovih argumentov.
Govornik Rehar je v nadaljnjem govoru obširneje predstavljal njegove dosežke njegovega plodnega delovanja. Svoj govor pa je zaključil z besedami: „Grmičeve misli danes enajst let po smrti postajajo vedno bolj aktualne, marsikatero od teh potrjuje tudi sedanji papež Frančišek, ko opozarja na številne grehe: v predlanskem božičnem voščilu je naštel petnajst bolezni vatikanske kurije, ki se kažejo kot »eksistencialna shizofrenija«, »socialni ekshibicionizem«, »duhovna alzheimerjeva bolezen« in želja po oblasti. Opozoril pa tudi pred naglavnimi grehi: pohlepom, egoizmom in mislijo, da je nekdo nesmrten...Kurija, ki ni sposobna kritičnega mišljenja, ki se ni sposobna prilagajati času, je kot telo brez duha. Znova pa je opozoril tudi na socialne grehe, ki jih povzroča liberalni kapitalizem. Kljub temu, da se je Grmič pokazal kot odločen, včasih oster kritik, je bil neomajno zvest nauku cerkve in evangeliju, tudi takrat ko je kritično presojal socialno krivični družbeni red in zablode slovenskega katolicizma, ki je bolj stavil na svojo ekonomsko in politično moč, kot na duhovno poslanstvo. Opozarjal je, vendar mu je zaradi izrinjenosti iz cerkvenega življenja ostala le moč govorjene in zapisane besede, ter pričevanjska vloga, ki se je pokazala v premočrtnem zavzemanju za pravičnejši družbeni red, ki bi človeku omogočal osebno dostojanstvo in primerne življenjske pogoje za njegov vsestranski razvoj. Njegovem liku pokončnega, dialoško odprtega človeka pa bo pričala tudi spominska plošča, na mestu, kjer se je začela njegova življenjska pot in kamor se je vedno znova vračal, v zadnjih letih življenja vse večkrat".
Ploščo so, po blagoslovu, ki ga je opravil jurijevški župnik Boštjan Ošlaj, svečano odkrili župan občine Miroslav Petrovič, prof. Srečko Reher in nečakinja dr. Vekoslava Grmiča, Slavica Kovačič, ki živi z družino v hiši na kateri bo odslej stalo to obeležje.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Slovesno odkritje spominske plošče škofu dr. Vekoslavu Grmiču