Snopovci so se srečali s Kristino iz Kanade

SNOP 2018Na Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, v Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec minulega tedna potekalo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop. Srečanje, ki ga je pripravila Anica Maras – Pika, je bilo pravzaprav srečanje z zvesto poslušalko Snopa Kristino iz Kanade. Kristina, rojena Peserl, se je rodila v Jurovskem Dolu, v Kanadi pa živi že 52 let. Nadvse prijetnega srečanja, ki je bilo v celoti posvečeno Kristini, se je udeležilo 46 udeležencev iz cele Slovenije.

Zanimivo druženje „Nočnih ptičev

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Beltince) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

Dödölijada PuconciMinulo nedeljo je Kulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 15. Dödolijado in 20. Zlata kijanco. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo sedemnajst ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

Mariborske „lisičke" so se, z več kot 170 gobjimi vrstami, predstavile v sosednji Avstriji

Gobe LaafeldČeprav letošnje leto (vsaj doslej) ni posebej bogato z gobami, to ne pomeni, da ljubitelji gob in gobarjenja niso aktivni. Tudi članice in člani Gobarskega društva Lisička iz Maribora so pogosto v naravnem okolju, kajti kljub „gobarski suši", v gozdovih in na travnikih pogosto opazimo čudovite primerke gob, in se sprašujemo ali so morda užitne in tudi okusne? In ker nam strokovnjaki svetujejo, da uživamo samo tiste gobe, ki jih zanesljivo poznamo, potem je dobro, da se čim več naučimo o gobah, še posebej če smo njihov ljubitelj.

Ljubitelji gob v Pavlovi hiši

Najboljšo prleško gibanico je spekla ekipa TD Banovci

Prleška gibanicaLetošnji, 20. praznik občine Križevci je še posebej obogatila tudi tradicionalna prireditev „Prleška gibanica 2018", ki sta jo tudi tokrat pripravili Kulturno in izobraževalno društvo Kelih ter občina Križevci. Poleg ocenjevanja samih gibanic, so tudi letos razglasili vina, ki se priležejo omenjeni domači sladici, in fotografij. Žal je letošnji praznik tradicionalne prleške sladice krojilo vreme. Zaradi izjemno slabe vremenske napovedi je bila prireditev prvo soboto v septembru odpovedana, čeprav so se ljubitelji kulinarike in pohodništva iz cele Slovenije letos veselili predvsem kulinaričnega pohoda po občini Križevci. Zato je takrat potekalo le ocenjevanje prleških gibanic, naslednji dan pa je društvo Kelih, organizator prireditve, pripravilo razstavo ocenjenih prleških gibanic, ki je bila prava paša za oči. Navdušile so tudi fotografije, 15 jih je bilo, ki so prispele na fotonatečaj „Prleška gibanica 2018", jih je pa še vedno možno videti v avli občinske zgradbe v Križevcih.

Na letošnji prireditvi „Praznik gibanice

Brat Jože in sestra Nežka sta se poročila isti dan pred pol stoletja - nosečnost, mladoletnost, nižji stroški...

Zlata poroka RotarZa pokojna zakonca Roka in Gabrijelo Rotar iz Solčave, lepega, razpotegnjenega naselja z gručastim jedrom v ozki in globoki dolini reke Savinje, ki se razteza od soteske pred Logarsko dolino do sotočja Savinje s potokom Klobašo, je maj 1968 bil nekaj posebnega, veselega in čudovitega. Kako tudi ne, ko pa sta jima na isti dan v zakon stopila dva, izmed njunih treh otrok. Bil je najlepši pomladni mesec maj, ko sta se poročila hčerka Nežka in sedem let starejši sin Jože, tako da sta oba s svojima družinama, prav sedaj obeležila lep življenjski jubilej – 50. letnico zakona. Jože si je življenjsko sopotnico Marico našel na Hrvaškem, v Sinju, kjer je kot častnik JLA, po Splitu, imel svojo drugo službo, Nežka pa ni šla tako daleč, da bi si poiskala moža, saj je Silvestra Kogelnika našla v neposredni bližini. In prav njuna ljubezen je povzročila, da je hitro prišlo do dveh porok.

Ko brat in sestra hkrati praznujeta zlato poroko...

Kljub nekoliko slabšemu vremenu Radgonska noč 2018 odlično uspela

Radgonska nočPodobno kot že vrsto let, je tudi letos živahno sejemsko vzdušje ob odprtju Agre in Inpaka dopolnilo še pestro dogajanje v okviru tradicionalne prireditve „Radgonska noč 2018", ki je potekala na Trgu svobode v središču Gornje Radgone. Organizatorji Radgonske noči iz Zavoda Kultprotur in TD Majolka, so prireditev zasnovali kot prijeten dogodek za različne generacije in okuse. Vse skupaj bi se moralo začeti že zgodaj popoldan, z „Majolkino golažijado", ki pa je bila zaradi neugodnih vremenskih razmer žal odpovedana. Dogajanje se je tako pričelo z otroškim programom, ki se je, prav tako zaradi dežja, preselil v bližnje prostore Mladinskega centra.

Novi fosili „zažgali

Štajerci iz Hoč prijetno presenetili v Lendavi - tokrat je naslov šel v roko ekipi Turističnega društva Hoče

Bogračfest Lendava 2018V okviru festivala Vinarium je Lendava minulo soboto gostila tradicionalno največje tekmovanje v kuhanju bograča v državi, tradicionalni Bogračfest 2018. Kljub nekoliko turobnem in deževnem vremenu, ko so nekatere prireditve v Pomurju odpovedali, se je lendavsko dogajanje na etno in kulinaričnem dogodku začelo že zgodaj zjutraj, z budnico domačega pihalnega orkestra. Kmalu zatem so tekmovalci prevzeli potrebne sestavine za znamenito prekmursko jed, in se lotili urejanja tekmovalnih prostorov.

Na bogračfestu je kuhalo 84 ekip, mojstri bograča pa le trije

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku

 

Spomnili so se znanega rojaka iz Slovenskih goric, ki je dobil „svojo avlo"

Vlado TušakSlovenske gorice so Sloveniji in svetu dale veliko znanih in uspešnih ljudi brez katerih bi življenje gotovo bilo bolj revno. In med velikane tega območja naše države, zlasti Cerkvenjaka in okolice sodi tudi Vlado Tušak, ki je domačinom v trajnem spominu ostal zlasti po delu na kulturnem področju. Zato so v avli Kulturnega doma v Cerkvenjaku pripravili posebno slovesnost, kjer so na okrogli mizi spregovorili o tem velikem kulturnem ustvarjalcu, nato pa so avlo omenjenega kulturnega doma poimenovali po starosti cerkvenjaške kulture Vladu Tušaku (17.2.1927–17.1.1992).

Tušak je bil v širšem prostoru Slovenskih goric uveljavljeni kulturnik, dolgoletni in uspešni predsednik kulturnega društva in ZKO občine Lenart, organizator, koreograf, igralec in v Slovenskih goricah in širše cenjeni režiser, ki je režiral nad 50 gledaliških del in na cerkvenjaški oder kot igralce pritegnil desetine domačinov. Na okrogli mizi, kjer so spregovorili o Tušakovem življenju in delu, so sodelovali pobudnik poimenovanja, nekdanji dolgoletni predsednik KUD Cerkvenjak, Franc Bratkovič, nekdanji ravnatelj OŠ in predsednik KUD, Milan Nekrep in novinar Edvard Pukšič. V kulturnem programu je nastopil MePZ Cerkvenjak, zbrane pa je nagovoril tudi župan občine Cerkvenjak Marjan Žmavc, ki je tudi obrazložil sklep občinskega sveta o poimenovanju avle. Kip Vlada Tušaka, delo kiparja Viktorja Gojkoviča, so v „Tušakovi avli" odkrili: Franc Bratkovič, Milan Nekrep in župan Marjan Žmavc. Same slovesnosti pa se je udeležilo veliko število domačinov in gostov, tudi nekdanjih »Tušakovih igralcev«.
Vlado Tušak se je rodil 17. februarja 1910 v Cerkvenjaku. Leta 1927 je v Mariboru končal trgovsko šolo in se vrnil v rojstni kraj, kjer so doma imeli trgovino in začel delati v njej. Pozneje je tudi sam nadaljeval s trgovinsko dejavnostjo. Upokojitev je dočakal kot vodja komerciale v Sladkogorski. Zelo veliko mu je pomenila lepa slovenska beseda. „Iz njegovih zabeležk sem prebral, kako je mislil, da mu je šola dala vso učenost in znanje. Vendar je kaj kmalu spoznal, da je življenje popolnoma drugačno, kot ga je gledal iz šolskih klopi. Ob delu v trgovini je prosti čas namenil kulturnemu področju. K temu ga je spodbujal oče, ki pa ga kasneje ni pustil, da bi odšel opravit tečaj za gledališkega režiserja. Oče je namreč menil, če enkrat »povoham« to, bom odšel, je nekoč povedal Vlado Tušak. Ko govorimo o kulturi v Cerkvenjaku, družine Tušak ne smemo in ne moremo prezreti. Že leta 1894 ob ustanovitvi Katoliškega bralnega društva, je bil podpredsednik, Vladov dedek, Jožef Tušak. Slednji, ki je leta 1905 urejal v občini Cerkvenjak upravne zadeve s sedežem upravne enote v Gradcu, je na dopise v nemščini vztrajno odgovarjal v slovenščini in s pritožbami uspel, da so tudi dopisi iz Gradca začeli prihajati v slovenščini. To so bili časi, ko so poskušali izbrisati slovenski živelj in so se kresale narodno buditeljske iskre", je med drugim dejal Bratkovič.
Vlado Tušak se je kot sedemnajstletni mladenič v Cerkvenjaku najprej pridružil tamburašem. Z ustanovitvijo Sokola je svoje poslanstvo našel v gledališki igri, kjer je kaj hitro poleg igralca postal tudi režiser. Ker niso imeli svojih prostorov so igre uprizarjali na gostilniškem dvorišču, pa tudi v kaki veliki kleti. Leto 1928 je v Cerkvenjaku potekalo v kampanji za izgradnjo društvenih domov, saj tudi klerikalci niso imeli svojih prostorov. Sokoli so ob pomoči trgovca Josipa Tušaka in posojilničarja Milana Goriška adaptirali Tušakovo gospodarsko poslopje, na mestu današnjega domovanja Društva upokojencev. Orli pa so si ob pomoči cerkve in preprostega ljudstva zgradili nov prosvetni dom v soseščini današnjega zdravstvenega doma. S tema pridobitvama je dobilo cerkvenjaško kulturno življenje še večji razmah in še bolj razgibalo dejavnost obeh društev. Vlado se je kot igralec prvič predstavil v igri, ki je imela naslov Dobrodošli, kdaj pojdete domov. Kmečka burka, v kateri je igral krčmarja in jo je režirala Angela Vogrinec, ki je bila učiteljica. Iz Tušakovih zapisov, veje za tiste čase, zelo dobro mnenje o učiteljskem kadru v Cerkvenjaku, ki se je v celoti in brez izjem vključeval v kulturno življenje.
Že pred drugo svetovno vojno so se spoprijemali z zahtevnimi gledališkimi projekti med katerimi je bila v Tušakovih rokah tudi režija Gobčeve operete Hmeljska princesa. So se pa člani sokolskega društva tudi veliko družili. Vozili so se tudi na izlete sosednjih sokolskih društev in tako je Vlado Tušak, na takšnem izletu pri Urbanu – Destrniku spoznal Katico, njegovo kasnejšo ženo. Druga svetovna vojna se zanj začela že februarja 1941, ko je bil kot rezervni oficir stare jugoslovanske vojske s činom podporočnika, poklican na orožne vaje. Tam je ostal vse do kapitulacije jugoslovanske vojske, nakar se mu je uspelo vrniti domov. A doma ni bil dolgo, saj ga je že 21. maja 1941 aretiral gestapo. Odpeljali so ga v zapor na Ptuj od tam pa 23. maja v taborišče na grad Borl in marca 1942 v Nemčijo, kjer so ga razporedili na delo v tovarno orožja Mauser v Oberndorfu na Neckarju. Domov se je vrnil septembra 1945 in še istega leta spet stopil na gledališki oder. Leta 1948 se je Tušak z vso vnemo in močmi posvetil tudi izgradnji zadružno-kulturnega doma v Cerkvenjaku, kjer so postavili tudi najsodobnejši podeželski gledališki oder. Ne samo pri gradnji doma, posebne zasluge ima tudi pri elektrifikaciji kraja. Zadružno-kulturni dom je bil svečano predan namenu 11. oktobra 1952 v čast VI. Kongresa KPJ. Novi dom je kmalu postal središče vsega kulturnega in družabnega življenja v tem delu osrednjih Slovenskih goric. Vrhunec dogajanja v bogati cerkvenjaški kulturni zgodovini, ki seže v davno leto 1894, so leta 1970-1978, ko se je neumorni kulturni zanesenjak Vlado Tušak lotil svojih največjih in daleč naokoli odmevnih kulturnih projektov. Posebna gledališka doživetja iz tega obdobja so bile uprizoritve Kralj na Betajnovi, Velika puntarija, Miklova Zala in celovečerni folklorni pevski-glasbeni projekt na prostem, ki je vključeval igro Vasovalci. Miklovo Zalo si je na primer, glede na prodane vstopnice, na letnem prireditvenem prostoru za kulturnim domom ogledalo 6500 gledalcev. Posebna privlačnost v projektu sta bili desetina turških vojakov na konjih in kočija.
Vlado Tušak je bil izredno uspešen predsednik kulturnega društva, organizator, koreograf, igralec in seveda režiser. Kulturno društvo »Jože Lacko« Cerkvenjak ga je 1982 leta imenovalo za svojega častnega predsednika. Bil je osebnost, ki je znal pristopiti k slehernemu človeku in ga pridobiti za igranje. Režiral je nad 50 gledaliških del, število tistih, v katerih je igral, je še večje. Starejši domačini se spomnijo „njegovih gledaliških iger: Dobrodošli kdaj pojdete domov, Globa, Domen, Prisega o polnoči, Rokovnjači, Deseti brat, Svojeglavček, Marksl, Trije ptički, Dve nevesti, Vdova Rošlinka, Cvrček za pečjo, Pričarani ženin, Hmeljska princesa, Voda, Repoštev, Vasovalci, Sneguljčica, Rdeča kapica, Sodnik Zalamejski, Globoko so korenine, Raztrganci, Povodni mož, Teta iz Amerike, Ženska kmetija, Zakonci stavkajo, Martin Krpan, Tuje dete, Doktor, Narodni poslanec, Lepa Vida, Kralj na Betajnovi, Velika Puntarija, Miklova Zala, Naj poje čuk, Revček Andrejček, Matiček se ženi, Županova Micka, Tajno društvo PGC, Jurček, Lumparij Vagabund, Mati, Namišljeni bolnik, Skopuh, Lažnik, Kakšen gospod tak sluga, Sluga dveh gospodov, Moč uniforme, Krčmarica Mirandolina, George Danskin , Pot do zločina, Veriga, Hlapec Jernej in njegova pravica, Divji lovec, Metež in verjetno bi se kakšna še našla. Le od kot je jemal toliko energije? Že res, da mu je bila v veliko podporo žena Katja, pa vendar nekaj projektov je bilo takšnih, ki so težek zalogaj celo za poklicna gledališča.
Po njegovi zaslugi je cerkvenjaško igralstvo doseglo vrhunske dosežke in hkrati priznanja in pohvale. V svet gledališke igre je nenehno uvajal nove in nove igralce. Razveseljivo pri njem je bilo tudi, da ni delal razlik. Izven obveznih osnovnošolskih dejavnosti je veliko delal na gledališkem področju tudi z osnovnošolci na cerkvenjaški šoli. Posebna skrb pri njegovem delu je bila pravilno uporabljena in izgovorjena slovenska beseda. Njegovo delo je bilo opaženo širom po Sloveniji. Bil je tudi prejemnik najvišjega priznanja Zveze kulturnih organizacij Slovenije – odličja svobode z zlatim listom. Za njim so ostali v rokopisu Spomini na njegova vojna leta. Spomniti se kaže, da je Vlado Tušak predsedoval KD »Jože Lacko« Cerkvenjak, 20 let. Že pred drugo svetovno vojno pa je predsedoval tudi Sokolskemu društvu. V Cerkvenjaku, ki se je imenoval tudi Sv. Anton in Kirchberg, so seveda na kulturnem področju, delala tudi druga društva... „Koliko poznam zgodovino kulturnega življenja in ustvarjalnosti v naših krajih osrednjih Slovenskih goric, je Cerkvenjak tudi zaradi Tušaka vedno in vidno izstopal. In na to smo lahko Cerkvenjačani zelo ponosni", je dodal Bratkovič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku