Adventni venec ob 400-letni modri kavčini

Advent CerkvenjakTuristično društvo Cerkvenjak, ki predvsem skrbi za promocijo kraja in omenjene občine v Slovenskih goricah, skozi vse leto izvaja številne aktivnosti ter pripravlja takšne in drugačne dogodke in prireditve. Med njimi je gotovo najodmevnejša košnja na stari način, svoje dejavnosti pa ob koncu leta zaključijo z izdelavo in postavitvijo adventnega venca v središču Cerkvenjaka, in postavitvijo božičnih jaslic ob cerkvi Sv. Antona. Adventni venec člani društva izdelujejo pri svojem predsedniku Alojzu Zorku in tako je bilo tudi letos.

Ob Johanezovi kapeli v Cerkvenjaku so prižgali prvo svečko

Pripravili so prvo izmenjevalnico oblačil, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

IzmenjevalnicaPrav v času, ko se je, ne le v ZDA temveč po vsem svetu in tudi pri nas, največ govorilo o „črnem petku" ter zapravljanju in razsipništvu, se je v Mladinskem centru Gornja Radgona odvijala nadvse koristna akcija, ki jo je pripravila Iniciativa za zelene ideje „Rastišče". Šlo je za prvo izmenjevalnico oblačil v tem delu države, na katero so številni Prleki, Prekmurci, Štajerci in drugi prinesli kose oblačil, modnih dodatkov ali obutve, ki jih ne nosijo več, ter si za domov izbrali druge, katerih več ne uporablja kdo drug.

Zamenjali so oblačila in obutev

Kmečke ženske v Hiši dišečega traminca

Kmečke ženske pri SteyerjuDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga vodi Ema Škrobar, in ki deluje že 29 let, vsa leta svojega obstoja, ob koncu leta, pripravlja novoletno-božično srečanje članic društva, s katerim se jim zahvalijo za njihovo delovanje v društvu skozi vso leto. To je pravzaprav prijetno druženje, katerega se članice rade udeležujejo. In tako je bilo tudi tokrat, ko se je srečanja v znameniti Hiši dišečega traminca, na posestvu Steyer v Plitvici, udeležilo 38 članic. Prisotne je najprej pozdravila predsednica društva Ema Škrobar, ki se je članicam zahvalila za celoletno delo v društvu. Izrazila je tudi zadovoljstvo, da so se tako množično udeležile srečanja, ki je ob občnem zboru, njihovo največje srečanje in druženje.

Članice DKŽ Apače so imele novoletno srečanje pri Steyerju

Otroci (in ne le oni) bodo vse do 2. januarja 2019 prišli na svoje v SikaluZOO pri Radencih

SikaluZOOPodobno, kot že vrsto let, ob bližajočih se božično-novoletnih praznikih, bodo tudi letos na posestvu SikaluZOO, ki ga decembra preimenujejo v „Lučkolandijo" v Boračevi, dober streljaj iz središča Radencev, pripravili božične jaslice z živimi živalmi. Na površini treh hektarjev v samem živalskem vrtu družine Mitev, si bodo lahko obiskovalci, kjer so v tem času v ospredju otroci, med sprehodom ogledali edinstveno pravljično deželo z velikim številom živali, svetlobnih podobic: angelčkov, božičkov, jelenčkov, zvezdic, božičkov grad, vlakec, božičkove sani, snežinke, zvončke, veliko število lučk, darilnih paketov..., ki si jih je najlepše ogledati v temi.

Lučkolandija – pravljična dežela za otroke odpira vrata

Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku

 

Spomnili so se znanega rojaka iz Slovenskih goric, ki je dobil „svojo avlo"

Vlado TušakSlovenske gorice so Sloveniji in svetu dale veliko znanih in uspešnih ljudi brez katerih bi življenje gotovo bilo bolj revno. In med velikane tega območja naše države, zlasti Cerkvenjaka in okolice sodi tudi Vlado Tušak, ki je domačinom v trajnem spominu ostal zlasti po delu na kulturnem področju. Zato so v avli Kulturnega doma v Cerkvenjaku pripravili posebno slovesnost, kjer so na okrogli mizi spregovorili o tem velikem kulturnem ustvarjalcu, nato pa so avlo omenjenega kulturnega doma poimenovali po starosti cerkvenjaške kulture Vladu Tušaku (17.2.1927–17.1.1992).

Tušak je bil v širšem prostoru Slovenskih goric uveljavljeni kulturnik, dolgoletni in uspešni predsednik kulturnega društva in ZKO občine Lenart, organizator, koreograf, igralec in v Slovenskih goricah in širše cenjeni režiser, ki je režiral nad 50 gledaliških del in na cerkvenjaški oder kot igralce pritegnil desetine domačinov. Na okrogli mizi, kjer so spregovorili o Tušakovem življenju in delu, so sodelovali pobudnik poimenovanja, nekdanji dolgoletni predsednik KUD Cerkvenjak, Franc Bratkovič, nekdanji ravnatelj OŠ in predsednik KUD, Milan Nekrep in novinar Edvard Pukšič. V kulturnem programu je nastopil MePZ Cerkvenjak, zbrane pa je nagovoril tudi župan občine Cerkvenjak Marjan Žmavc, ki je tudi obrazložil sklep občinskega sveta o poimenovanju avle. Kip Vlada Tušaka, delo kiparja Viktorja Gojkoviča, so v „Tušakovi avli" odkrili: Franc Bratkovič, Milan Nekrep in župan Marjan Žmavc. Same slovesnosti pa se je udeležilo veliko število domačinov in gostov, tudi nekdanjih »Tušakovih igralcev«.
Vlado Tušak se je rodil 17. februarja 1910 v Cerkvenjaku. Leta 1927 je v Mariboru končal trgovsko šolo in se vrnil v rojstni kraj, kjer so doma imeli trgovino in začel delati v njej. Pozneje je tudi sam nadaljeval s trgovinsko dejavnostjo. Upokojitev je dočakal kot vodja komerciale v Sladkogorski. Zelo veliko mu je pomenila lepa slovenska beseda. „Iz njegovih zabeležk sem prebral, kako je mislil, da mu je šola dala vso učenost in znanje. Vendar je kaj kmalu spoznal, da je življenje popolnoma drugačno, kot ga je gledal iz šolskih klopi. Ob delu v trgovini je prosti čas namenil kulturnemu področju. K temu ga je spodbujal oče, ki pa ga kasneje ni pustil, da bi odšel opravit tečaj za gledališkega režiserja. Oče je namreč menil, če enkrat »povoham« to, bom odšel, je nekoč povedal Vlado Tušak. Ko govorimo o kulturi v Cerkvenjaku, družine Tušak ne smemo in ne moremo prezreti. Že leta 1894 ob ustanovitvi Katoliškega bralnega društva, je bil podpredsednik, Vladov dedek, Jožef Tušak. Slednji, ki je leta 1905 urejal v občini Cerkvenjak upravne zadeve s sedežem upravne enote v Gradcu, je na dopise v nemščini vztrajno odgovarjal v slovenščini in s pritožbami uspel, da so tudi dopisi iz Gradca začeli prihajati v slovenščini. To so bili časi, ko so poskušali izbrisati slovenski živelj in so se kresale narodno buditeljske iskre", je med drugim dejal Bratkovič.
Vlado Tušak se je kot sedemnajstletni mladenič v Cerkvenjaku najprej pridružil tamburašem. Z ustanovitvijo Sokola je svoje poslanstvo našel v gledališki igri, kjer je kaj hitro poleg igralca postal tudi režiser. Ker niso imeli svojih prostorov so igre uprizarjali na gostilniškem dvorišču, pa tudi v kaki veliki kleti. Leto 1928 je v Cerkvenjaku potekalo v kampanji za izgradnjo društvenih domov, saj tudi klerikalci niso imeli svojih prostorov. Sokoli so ob pomoči trgovca Josipa Tušaka in posojilničarja Milana Goriška adaptirali Tušakovo gospodarsko poslopje, na mestu današnjega domovanja Društva upokojencev. Orli pa so si ob pomoči cerkve in preprostega ljudstva zgradili nov prosvetni dom v soseščini današnjega zdravstvenega doma. S tema pridobitvama je dobilo cerkvenjaško kulturno življenje še večji razmah in še bolj razgibalo dejavnost obeh društev. Vlado se je kot igralec prvič predstavil v igri, ki je imela naslov Dobrodošli, kdaj pojdete domov. Kmečka burka, v kateri je igral krčmarja in jo je režirala Angela Vogrinec, ki je bila učiteljica. Iz Tušakovih zapisov, veje za tiste čase, zelo dobro mnenje o učiteljskem kadru v Cerkvenjaku, ki se je v celoti in brez izjem vključeval v kulturno življenje.
Že pred drugo svetovno vojno so se spoprijemali z zahtevnimi gledališkimi projekti med katerimi je bila v Tušakovih rokah tudi režija Gobčeve operete Hmeljska princesa. So se pa člani sokolskega društva tudi veliko družili. Vozili so se tudi na izlete sosednjih sokolskih društev in tako je Vlado Tušak, na takšnem izletu pri Urbanu – Destrniku spoznal Katico, njegovo kasnejšo ženo. Druga svetovna vojna se zanj začela že februarja 1941, ko je bil kot rezervni oficir stare jugoslovanske vojske s činom podporočnika, poklican na orožne vaje. Tam je ostal vse do kapitulacije jugoslovanske vojske, nakar se mu je uspelo vrniti domov. A doma ni bil dolgo, saj ga je že 21. maja 1941 aretiral gestapo. Odpeljali so ga v zapor na Ptuj od tam pa 23. maja v taborišče na grad Borl in marca 1942 v Nemčijo, kjer so ga razporedili na delo v tovarno orožja Mauser v Oberndorfu na Neckarju. Domov se je vrnil septembra 1945 in še istega leta spet stopil na gledališki oder. Leta 1948 se je Tušak z vso vnemo in močmi posvetil tudi izgradnji zadružno-kulturnega doma v Cerkvenjaku, kjer so postavili tudi najsodobnejši podeželski gledališki oder. Ne samo pri gradnji doma, posebne zasluge ima tudi pri elektrifikaciji kraja. Zadružno-kulturni dom je bil svečano predan namenu 11. oktobra 1952 v čast VI. Kongresa KPJ. Novi dom je kmalu postal središče vsega kulturnega in družabnega življenja v tem delu osrednjih Slovenskih goric. Vrhunec dogajanja v bogati cerkvenjaški kulturni zgodovini, ki seže v davno leto 1894, so leta 1970-1978, ko se je neumorni kulturni zanesenjak Vlado Tušak lotil svojih največjih in daleč naokoli odmevnih kulturnih projektov. Posebna gledališka doživetja iz tega obdobja so bile uprizoritve Kralj na Betajnovi, Velika puntarija, Miklova Zala in celovečerni folklorni pevski-glasbeni projekt na prostem, ki je vključeval igro Vasovalci. Miklovo Zalo si je na primer, glede na prodane vstopnice, na letnem prireditvenem prostoru za kulturnim domom ogledalo 6500 gledalcev. Posebna privlačnost v projektu sta bili desetina turških vojakov na konjih in kočija.
Vlado Tušak je bil izredno uspešen predsednik kulturnega društva, organizator, koreograf, igralec in seveda režiser. Kulturno društvo »Jože Lacko« Cerkvenjak ga je 1982 leta imenovalo za svojega častnega predsednika. Bil je osebnost, ki je znal pristopiti k slehernemu človeku in ga pridobiti za igranje. Režiral je nad 50 gledaliških del, število tistih, v katerih je igral, je še večje. Starejši domačini se spomnijo „njegovih gledaliških iger: Dobrodošli kdaj pojdete domov, Globa, Domen, Prisega o polnoči, Rokovnjači, Deseti brat, Svojeglavček, Marksl, Trije ptički, Dve nevesti, Vdova Rošlinka, Cvrček za pečjo, Pričarani ženin, Hmeljska princesa, Voda, Repoštev, Vasovalci, Sneguljčica, Rdeča kapica, Sodnik Zalamejski, Globoko so korenine, Raztrganci, Povodni mož, Teta iz Amerike, Ženska kmetija, Zakonci stavkajo, Martin Krpan, Tuje dete, Doktor, Narodni poslanec, Lepa Vida, Kralj na Betajnovi, Velika Puntarija, Miklova Zala, Naj poje čuk, Revček Andrejček, Matiček se ženi, Županova Micka, Tajno društvo PGC, Jurček, Lumparij Vagabund, Mati, Namišljeni bolnik, Skopuh, Lažnik, Kakšen gospod tak sluga, Sluga dveh gospodov, Moč uniforme, Krčmarica Mirandolina, George Danskin , Pot do zločina, Veriga, Hlapec Jernej in njegova pravica, Divji lovec, Metež in verjetno bi se kakšna še našla. Le od kot je jemal toliko energije? Že res, da mu je bila v veliko podporo žena Katja, pa vendar nekaj projektov je bilo takšnih, ki so težek zalogaj celo za poklicna gledališča.
Po njegovi zaslugi je cerkvenjaško igralstvo doseglo vrhunske dosežke in hkrati priznanja in pohvale. V svet gledališke igre je nenehno uvajal nove in nove igralce. Razveseljivo pri njem je bilo tudi, da ni delal razlik. Izven obveznih osnovnošolskih dejavnosti je veliko delal na gledališkem področju tudi z osnovnošolci na cerkvenjaški šoli. Posebna skrb pri njegovem delu je bila pravilno uporabljena in izgovorjena slovenska beseda. Njegovo delo je bilo opaženo širom po Sloveniji. Bil je tudi prejemnik najvišjega priznanja Zveze kulturnih organizacij Slovenije – odličja svobode z zlatim listom. Za njim so ostali v rokopisu Spomini na njegova vojna leta. Spomniti se kaže, da je Vlado Tušak predsedoval KD »Jože Lacko« Cerkvenjak, 20 let. Že pred drugo svetovno vojno pa je predsedoval tudi Sokolskemu društvu. V Cerkvenjaku, ki se je imenoval tudi Sv. Anton in Kirchberg, so seveda na kulturnem področju, delala tudi druga društva... „Koliko poznam zgodovino kulturnega življenja in ustvarjalnosti v naših krajih osrednjih Slovenskih goric, je Cerkvenjak tudi zaradi Tušaka vedno in vidno izstopal. In na to smo lahko Cerkvenjačani zelo ponosni", je dodal Bratkovič.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Dogodki Vlado Tušak in kultura v Cerkvenjaku