Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Brivec iz Slovenskih goric in orožar iz Semberije...

 

Ganljivo in nepozabno srečanje dveh prijateljev, Slovenca Franca in Bosanca Dževada, ki sta se nazadnje videla pred pol stoletja, ko sta končala služenje v JLA

Franc in DževadDa življenje pogosto piše vesele in nadvse prijetne zgodbe in dogodke, sta se te dni prepričala Slovenec Franc Klejnošek (3.12.1948) iz Cogetincev v Slovenskih goricah, in Bosanec Dževad Islamović (25.11.1948) iz Bijeljine v severovzhodni bosanski pokrajini Semberiji, ki bosta samo osem dni narazen, konec letošnjega novembra in v začetku decembra, napolnila 70 let. Mlada golobrada, 18-letna mladeniča sta se prvič srečala meseca marca 1967, ko sta prišla v skupno desetino na služenje JLA v bosansko mesto Travnik. Takoj sta postala nerazdružljiva prijatelja in takšna ostala vse do naslednjega poletja, ko sta iz JLA odšla vsak na svojo stran. Potem, ko sta se razšla sta, v kaosu ki je takrat zaradi vdora Sovjetske zveze v Češkoslovaško, vladal v JLA, pozabila izmenjati naslova, telefonov pa tako in tako takrat ni bilo. Kljub temu en na drugega nista pozabila, a je življenje potekalo ločeno na različnih lokacijah. Oba sta si ustvarila družino in vse kar sodi zraven, sedaj ko sta oba že nekaj let upokojena, pa je po pol stoletja prišlo do njunega vnovičnega srečanja, ki je bilo nepozabno, emocionalno, čustveno in ganljivo.

Čeprav njuno srečanje ni bilo naključno, saj sta ga nekaj časa načrtovala in usklajevala, pa je med objemanjem kanila kakšna solza sreče. In na njunem prvem srečanju po pol stoletja, ki sta se ga udeležili tudi življenjski sopotnici, soprogi Anica in Nizama, smo izvedeli marsikaj zanimivega, kar se je dogajalo med leti 1967 in 2018. Ob tem kaj se je vse dogajalo v tem času, potem kako sta se iskala in na koncu spet srečala, pa nihče ne more ostati ravnodušen. Že ob prihodu v JLA razporeditvi v isto desetino sta Franc in Dževad postaja nerazdružljiva prijatelja. Le nekaj mesecev starejša od 18 let, sta si bila kot brata in velika prijatelja sta ostala tudi po trimesečnem koncu „obuke", ko je Franc bil razporejen za brivca, predvsem za frizerja v kasarni, Dževad pa je moral na še eno trimesečno usposabljanje, in sicer za orožarja – puškarja v Zenici. Ko se je vrnil v Travnik sta spet bila nerazdružljiva, a kaj kmalu je prišel čas za odhod iz vojske. Dževad je šel mesec dni prej, ker je nekaj dni pred koncem daroval kri zaradi neke večje nesreče v Travniku, in je zato služenje končal dva dni prej. Prav ko je on zapustil kasarno, je prišlo do zapletov, ker je Sovjetska zveza vdrla v Češkoslovaško, zato je Francu bil vojaški rok podaljšan za en mesec...
Od poletja 1968 se nista ne videla in ne slišala, a kljub temu je Franc, oktobra lani, takoj prepoznal Dževada, ki je v Cogetince poklical po telefonu. „Kako ga ne bi prepoznal, saj se taki ljudje ne izbrišejo iz spomina. Takoj ko sem ga zaslišal se mi je pred očmi pojavila njegova slika", veselo razlaga Franc, Dževad pa dodaja, kako je dve desetletji iskal kakšen kontakt, začel je po spletni akciji, kjer je delovala skupina: Najdi tovariše iz JLA. „Imam kar nekaj znancev v Sloveniji, a mi nihče ni uspel pomagati, da bi prišel v stik s Francem. Iskal sem tudi po internetu, obiskal Slovenijo, a ni in ni šlo. In ko sem skorajda obupal nad iskanjem mi je kontakt s Francijem posredoval Igor Florjančič iz Tolmina, ki je v tistem času bil tudi vojak v Travniku. Ko sem dobil številko sem poklical in oglasila se je Anica. Bal sem se, da bo odložila slušalko, ker me najbrž ni razumela, a se to k sreči ni zgodilo in zato sem navdušen, da smo se hitro dogovorili o tem nepozabnem srečanju, ki gotovo ne bo zadnje", je dejal Dževad.
Franc ima sicer s svojo Anico dva sina ter po dva vnuka in vnukinji, Dežvad pa s svojo Nizamo, dve hčerki, enega vnuka in pet vnukinj ter še tri pravnuke. Franc Klejnošek, ki z Anico živi v novi hiši, na njeni domačiji v Cogetincih, kamor sta se priselila iz bližnjega Grabonoša, je samo v vojski bil frizer-brivec. Njegov poklic je "malerija" oz. pleskarstvo, in 21 let ga je opravljal na Bavarskem v Nemčiji. Zaradi zdravstvenih težav so ga leta 1991 invalidsko upokojili, a ga nobena bolezen in invalidnost ni ovirala, da se ne bi veselil srečanja s svojim „vojaškim borcem" Dževadom Islamovićem, ki se je po rojstvu v okolici Brčkega že kot majhen otrok preselil v Bijeljino v bližini rek Drine in Save. Slednji je Bosno in Hercegovino, skupaj z družino zapustil ob začetku minule vojne, leta 1992 in se ustalil v prestolnici dežele Spodnja Avstrija v severovzhodni Avstriji, St.Pöltnu. Tudi sam je že pet let upokojen, živi pa na relaciji St.Pölten – Bijeljina, včasih „skoči" do Avstralije, kjer si je dom in družino ustvarila starejša hčerka, po novem pa se bo pogosteje ustavil tudi v Sloveniji, natančneje v Slovenskih goricah. A tudi Franc ima veliko željo, da se že letos odpelje v BiH, ne le v Bijeljino do prijatelja Dževada temveč tudi v Travnik, kjer se je z njim spoznal. In najbrž bo s svojo Anico odletel do Banjaluke, kjer ju bosta z avtomobilom počakala gostitelja v Bosni, Dževad in Nizama.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Zanimivosti Brivec iz Slovenskih goric in orožar iz Semberije...