Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dr. Janko Šlebinger

 

Dr. Janko ŠlebingerDr. Janko Šlebinger (rojen 19.10.1876) je bil najmlajši med devetimi otroki, ki so se rodili v preprosti kmečki hiši v Ledeniku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je leta 1899 maturiral na mariborski gimnaziji. V tem času je pričel pesniti in dvakrat (1895, 1896) dobil Schillerjevo nagrado za slovensko pesem. Poglabljal se je v slovensko slovstvo in bil knjižničar v "malem semenišču", knjižnici v Mariboru, ki je takrat štela največ slovenskih knjig.

 

Po maturi je odšel na univerzo v cesarski Dunaj, kjer je študiral slavistiko in germanistiko ter doktoriral z disertacijo o slovenskem slovničarju Adamu Bohoriču. Hotel se je posvetiti knjižničarstvu, a mu je rojak iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, dr. Franc Simonič, knjižničar, kasneje tast, to močno odsvetoval. Tako se je Šlebinger vrnil na Slovensko in bil srednješolski profesor (Ljubljana, Novo mesto, Ljubljana) do leta 1925, ko je bil nameščen v takratno študijsko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico. Še pred maturo je pri Šlebingerju prevagal smisel za znanstveno in analitično obravnavanje literature nad poezijo. Pri delu se je hitro odločil za bibliografijo - urejeno popisovanje slovenskih publikacij, in objav ter se s tem povzdignil v doslej vodilnega slovenskega bibliografa.

Za tuje znanstvene časopise (avstrijske, ruske, češke, poljske) je sestavljal bibliografije o slovenskih delih s posameznih znanstvenih področij (jezik, zgodovina in narodopisje). V Zbornikih Matice Slovenske je objavljal letne bibliografije slovenskih knjig, časopisov in pomembnejših prispevkov v revijah in zbornikih. Za čas med leti 1907 in 1912 je takšno bibliografijo izdal v samostojni knjigi. V zapuščini mu je ostala nedokončana Slovenska bibliografija za obdobje med leti 1913 in 1945 in Prešernova bibliografija, čeprav je večkrat poskušal objaviti tekoče bibliografije. Skupaj z Janezom Marentičem je v knjižni obliki izdal obsežno Bibliografijo slovenske kmetske literature v letih 1919 - 1938. Leta 1937 ob razstavi Slovenskih novinarjev v Ljubljani pa je objavil še zdaj temeljno slovensko bibliografsko delo - kronološko urejeni popis Slovenski časniki in časopisi 1797 - 1936. K delu je napisal tehtno razpravo o problematiki slovenskega bibliografstva in začrtal nove naloge. Po letu 1945 je na novo usmeril Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani ter osnoval bibliografski oddelek, brez katerega si še danes ni moč zamisliti znanstveno neoporečnega raziskovanja slovenske preteklosti. Pisal je nadrobne biografije za slovensko kulturo pomembnih mož (literatov, zgodovinarjev, učiteljev, tiskarjev).

Bil je urednik Ljubljanskega zvona, mentor mladim sodelavcem, uredil je nekaj slovstvenih del, izdal Album slovenskih književnikov, bil član odseka Slovenske matice, urednik Splošne in Narodne knjižnice, knjižni referent Tiskovne zadruge, tajnik Družbe sv. Cirila in Metoda, odbornik Muzejskega društva in podpredsednik Vodnikove družbe. V svojem delu je užival in bil srečen, njegovo bogato življenje se mu je zaokrožilo s kar 502. bibliografsko ugotovljenima objavama in z izvolitvijo za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti v razredu za zgodovinske in zemljepisne vede, filozofijo in filologijo.

Janko Glazer je o njem povedal: "Bil je človek z zelo živimi in mnogostranskimi interesi, kljub temu, da se je njegovo življenje in delo odigravalo v ozkem krogu, do konca v stiku z dogajanjem, kljub bolezni, ki ga je mučila dolga leta, vedrega duha, na svoj, izviren način šegav in poln domislic. Predvsem pa je bil srčno dober in nesebično pripravljen, da pomaga. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki več dajejo kot jemljejo, ki pri svojem delu ne sprašujejo, ali bodo od njega imeli korist oni sami, ampak jim je glavno in predvsem važno, da to, kar delajo, koristi stvari."

Nahajate se: MKR Znani ljudje Dr. Janko Šlebinger