S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Tudi letos se je v sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so bili načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni, organiziralo tradicionalno prijateljsko kolesarjenje

KolesarjenjePrva sobota v mesecu juliju je v župniji Gornja Radgona že peto leto namenjena za tradicionalno prijateljsko kolesarjenje. Tudi letos so ta dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Tokratna kolesarska pot se je za vrle radgonske kolesarje pričela izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob blagoslovu domačega župnika Franca Hozjana za srečno vožnjo in vrnitev. Ob poti, ki je bila dolga nekaj čez 100 km, so si ogledali ob predstavitvi tamkajšnjega priljubljenega župnika Igorja Novaka novozgrajeno cerkev v Košakih, ki je bila nedavno odkupljena in vrnjena cerkvi, obiskali so Zavod Antona Martina Slomška, ki je mlada kulturna in vzgojna ustanova, ustanovo je leta 1995 ustanovila takrat škofija, danes Nadškofija Maribor.

Prijateljsko kolesarjenje iz Gornje Radgone v Maribor

Kislo štajersko župo so kuhali pod stoletnimi drevesi radenskega parka

Kisla juhaV okviru praznovanja 23. radenskega občinskega praznika, so poleg številnih takšnih in drugačnih prireditev, letos pripravili tudi 21. tradicionalno tekmovanje v kuhanju kisle štajerske juhe (žüpe) v kotličku na prostem. Letošnje tekmovanje, ki ga je pripravilo Turistično društvo Radenci, pod vodstvom predsednice Karmen Kavčič Žibret, je bilo na lepi lokaciji pod še nekaj preživelimi stoletnimi drevesi radenskega parka. V okviru prireditve se je sicer odvijalo marsikaj zanimivega, zlasti za otroke, tako da je na stotine obiskovalcev prišlo na svoje. Na samem tekmovanju, ki ga je v svojem duhovitem slogu povezoval domači humorist Emil Šmid, je nastopilo 14 ekip, katere so sestavljali glavni kuhar (ica) in pomočnik ter še kdo (predstavniki turizma, društev in sploh javnega življenja občine in regije ter tudi znani gostje). Bilo je resda zelo vroče, a težav vseeno ni bilo.

Mladina kuha najboljšo kislo juho

Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

Gasilci pred Smrkci in Babuškami!

Bogračiada ČernelavciMinuli izjemno topli vikend, ko se je po Pomurju odvijalo veliko takšnih in drugačnih prireditev in dogodkov je še posebej veliko pozornost pritegnilo 7. tekmovanje v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bograča, ki ga je v središču Černelavcev pri Murski Soboti, pripravila Gostilna Spirić. Nastopilo je kar 20 ekip iz širšega pomurskega območja, ki so bograč kuhale v kotličku na odprtem ognju. Prireditev na „glavnem trgu", pred gostiščem „Spirić" v Černelavcih se je začela že ob 16. uri, ko je bilo izjemno vroče, a so se tekmovalci znašli vsak po svoje, predvsem s hladnimi napitki. Po kuhanju in ocenjevanju skuhanih bogračev se je ozračje nekoliko ohladilo, a so pozneje za veselo in vroče vzdušje poskrbeli muzikantje.

Na 7. tekmovanju v kuhanju bograča v Černelavcih tekmovalo 20 ekip

Kdo kuha najboljšo prežganko, kislo juho, vampe, gobovo smetanovo juho...

Vogričevci jediMed ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tiste izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše in prežganke kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. In okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo soboto v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan.

Žüpe pa vampi nejbojši v Vogričovcih

Dolgoletni raznašalec časopisov Alojz Pisnjak in njegov brat dvojček Jože, sta se srečala z Abrahamom

Dvojčka PisnjakV teh toplih pomladnih mesecih je bilo izjemno prijetno, veselo in razigrano v družinah Pisnjak v Satahovcih ter Borejcih v Prekmurju. Kako tudi ne, ko pa sta se dvojčka Alojz in Jože, minulo nedeljo, srečala z Abrahamom in takšen življenjski jubilej je pač potrebno še posebej obeležiti. Dolgoletni raznašalec časopisov, predvsem Novic in Dela, Alojz Pisnjak, doma iz Satahovcev, se rodil le 15 minut pred bratom Jožetom iz Borejcev, tako da se je slavje začelo pri „starejšem" Alojzu in nadaljevalo v Borejcih. Skromna in prijazna Abrahamovca sta rojena v družini še dveh bratov (Štefan in Stanko) ter sestre, ki je žal umrla že po porodu. Pred leti jim je umrla tudi mama, oče pa je še živ. Oba sta služila JLA v Banjaluki, pozneje pa sta si ustvarila družini, ki jima v pravem pomenu besede, največ pomenita, saj imata skupaj kar devet otrok.

Dvojčka, ki ohranjata družinske vrednote!

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dr. Janko Šlebinger

 

Dr. Janko ŠlebingerDr. Janko Šlebinger (rojen 19.10.1876) je bil najmlajši med devetimi otroki, ki so se rodili v preprosti kmečki hiši v Ledeniku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je leta 1899 maturiral na mariborski gimnaziji. V tem času je pričel pesniti in dvakrat (1895, 1896) dobil Schillerjevo nagrado za slovensko pesem. Poglabljal se je v slovensko slovstvo in bil knjižničar v "malem semenišču", knjižnici v Mariboru, ki je takrat štela največ slovenskih knjig.

 

Po maturi je odšel na univerzo v cesarski Dunaj, kjer je študiral slavistiko in germanistiko ter doktoriral z disertacijo o slovenskem slovničarju Adamu Bohoriču. Hotel se je posvetiti knjižničarstvu, a mu je rojak iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, dr. Franc Simonič, knjižničar, kasneje tast, to močno odsvetoval. Tako se je Šlebinger vrnil na Slovensko in bil srednješolski profesor (Ljubljana, Novo mesto, Ljubljana) do leta 1925, ko je bil nameščen v takratno študijsko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico. Še pred maturo je pri Šlebingerju prevagal smisel za znanstveno in analitično obravnavanje literature nad poezijo. Pri delu se je hitro odločil za bibliografijo - urejeno popisovanje slovenskih publikacij, in objav ter se s tem povzdignil v doslej vodilnega slovenskega bibliografa.

Za tuje znanstvene časopise (avstrijske, ruske, češke, poljske) je sestavljal bibliografije o slovenskih delih s posameznih znanstvenih področij (jezik, zgodovina in narodopisje). V Zbornikih Matice Slovenske je objavljal letne bibliografije slovenskih knjig, časopisov in pomembnejših prispevkov v revijah in zbornikih. Za čas med leti 1907 in 1912 je takšno bibliografijo izdal v samostojni knjigi. V zapuščini mu je ostala nedokončana Slovenska bibliografija za obdobje med leti 1913 in 1945 in Prešernova bibliografija, čeprav je večkrat poskušal objaviti tekoče bibliografije. Skupaj z Janezom Marentičem je v knjižni obliki izdal obsežno Bibliografijo slovenske kmetske literature v letih 1919 - 1938. Leta 1937 ob razstavi Slovenskih novinarjev v Ljubljani pa je objavil še zdaj temeljno slovensko bibliografsko delo - kronološko urejeni popis Slovenski časniki in časopisi 1797 - 1936. K delu je napisal tehtno razpravo o problematiki slovenskega bibliografstva in začrtal nove naloge. Po letu 1945 je na novo usmeril Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani ter osnoval bibliografski oddelek, brez katerega si še danes ni moč zamisliti znanstveno neoporečnega raziskovanja slovenske preteklosti. Pisal je nadrobne biografije za slovensko kulturo pomembnih mož (literatov, zgodovinarjev, učiteljev, tiskarjev).

Bil je urednik Ljubljanskega zvona, mentor mladim sodelavcem, uredil je nekaj slovstvenih del, izdal Album slovenskih književnikov, bil član odseka Slovenske matice, urednik Splošne in Narodne knjižnice, knjižni referent Tiskovne zadruge, tajnik Družbe sv. Cirila in Metoda, odbornik Muzejskega društva in podpredsednik Vodnikove družbe. V svojem delu je užival in bil srečen, njegovo bogato življenje se mu je zaokrožilo s kar 502. bibliografsko ugotovljenima objavama in z izvolitvijo za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti v razredu za zgodovinske in zemljepisne vede, filozofijo in filologijo.

Janko Glazer je o njem povedal: "Bil je človek z zelo živimi in mnogostranskimi interesi, kljub temu, da se je njegovo življenje in delo odigravalo v ozkem krogu, do konca v stiku z dogajanjem, kljub bolezni, ki ga je mučila dolga leta, vedrega duha, na svoj, izviren način šegav in poln domislic. Predvsem pa je bil srčno dober in nesebično pripravljen, da pomaga. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki več dajejo kot jemljejo, ki pri svojem delu ne sprašujejo, ali bodo od njega imeli korist oni sami, ampak jim je glavno in predvsem važno, da to, kar delajo, koristi stvari."

Nahajate se: MKR Znani ljudje Dr. Janko Šlebinger