Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Manko Golar

 

Manko GolarManko Golar - pesnik, pedagog, se je rodil 24.03.1911 v daljnem Münchnu, kamor sta se oče Cvetko, pesnik in duhovnik, in mama odpeljala na neko imenitno razstavo. Dete je pa malce prezgodaj privekalo na svet - kar je pač hudomušno naključje. Prava domovina pesnika je Prlekija, kamor se je priženil njegov oče, po rodu Gorenjec, pred 1. svetovno vojno in kjer ga je obiskovala njegova bohemska družba (O. Župančič, Anton Lajovic, Emil Adamič, Srečko Kumar, Hinko Mučoć,…), ki je pometla z malomeščanskimi predsodki in uganila prenekatero šegavo, kar je na Manku pustilo globok in trajen vpliv.

 

Po končani osnovni šoli v Ljutomeru, se je vpisal na ljubljansko vseučilišče in se kasneje študijsko izpopolnjeval v višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postal predmetni učitelj slovenščine. Poučeval, pesnikoval in vodil pevske zbore je do 2. svetovne vojne v Prlekiji (Ljutomer, Križevci, Veržej), ko ga je okupator z družino (žena, majhen otrok) izgnal na Hrvaško. Od tam je našel pot na italijansko okupacijsko ozemlje Slovenije, v Ljubljani našel stik z OF, bil odkrit, aretiran in odgnan v koncentracijsko taborišče (Rab, Monigo, Gonars). Bivanje v bližini smrti je pustilo sledi tudi v njegovem pesnikovanju. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljutomer, leta 1946 pa se je naselil v gornje radgonskem gradu, kjer je bil ravnatelj nižje gimnazije vse do leta 1958, ko je bila ta ukinjena on pa postal ravnatelj v osnovni šoli v Gornji Radgoni in Radencih.

Tu je ustvaril MPZ Silvira Tomassini, ki je postal znan po vsej Jugoslaviji, saj je z njim nastopal na festivalih Bratstva in enotnosti po vseh takratnih festivalskih mestih Jugoslavije in nekajkrat tudi pri samem takratnem predsedniku Titu. Literarno delo se je pričelo že v šolskih klopeh z mladostniškimi pesmicami, da misli resno pa je dokazal na učiteljišču, ko je doživel tudi prvo objavo svoje pesmi. Pisateljska žilica mu ni dala miru nikjer in njegove pesmi so se množile a tudi spreminjale, tako kot se je spreminjalo njegovo delo in življenje.

Po vojni je pisal še prozo, priložnostno dramatiko in publicistiko (literarne reportaže, spomine, članke, glose, polemike). Golar je pesnikoval predvsem za otroke in mnoge njegove otroške pesmi so našle pot v šolske čitanke še pred objavo njegove prve samostojne otroške knjige poezij - GODE ČRIČEK (1958) in druge JAŠE K NAM ZELENI JURIJ (1969). Po njegovi poeziji so radi in pogosto segali mnogi slovenski skladatelji, saj je njegova pesem čustveno pristna, blagoglasna in ritmično ubrana. Motivi pesmi segajo skozi letne čase, življenje otrok na podeželju in so prežete z otroškim humorjem ter prisrčno šegavostjo, vmes pa so pretanjene podobe narave, prizori kmečkega življenja v Prlekiji s folklorno idealizacijo. Za odrasle je leta 1967 izdal zbirko pesmi POZABLJEN DAN, kjer je iz veselega, radoživega človeka privrelo trpko spoznanje ob jeseni življenja, o ničevnosti mnogih človeških prizadevanj in o tem, kako sam je v bistvu človek. Zadnja pesem v zbirki, NEKOČ BOM TIHO LEGEL, je nastala že v internaciji na Rabu (1942).

Raziskovanje Golarjeve medvojne poezije, če jo obravnavamo v sklopu celotne naše poezije NOB, nas pripelje do odkritja , da je bil prav Golar tisti, ki je napisal prvo slovensko pesem, ki jo je sprožil napad fašističnih sil na Jugoslavijo (prof. Emil Cesar, slovenska književnost v prvem letu NOB- Borec, XXIII/1971, str.371). Njen naslov VOJNA je značilen za dobo nastanka in je polna kaotičnih slutenj, napovedovanja obdobja, ki ga prinaša nemočnemu in neoboroženemu ljudstvu vsiljena vojska. Po pesnikovi izjavi (11.03.1962 prof. Cesarju) naj bi bilo pesmi iz časa internacije za celo zbirko.

Kot sad proznih prizadevanj, je leta 1973 izšla knjiga humornih zgodb OKROGLE O VERŽENCIH. Osemindvajset humoresk so porodile anekdote o Veržencih, ki jih je Golar stilno predelal, jim dal pečat svojega humorja, pokrajinsko obarvan jezik - "golarjevski" besedni red in hoteno preprostost pripovedovalca. Sam je za knjigo rekel: "Želel sem s temi zgodbami, da bi bile prijetno kratkočasje za tedaj, kadar je najbolj smrkavo vreme ali skisan čas." H Golarjevemu proznemu delu smemo šteti tudi SPOMINE NA OČETA, objavljene leta 1963 v zborniku CVETKO GOLAR - Iz spominov in srečanj, ki jih odlikuje rahel humor, lepa domača beseda in seveda dokumentirana pričevalnost. Svoje čase je po časnikih (Tovariši, Slovenski poročevalec, 7 dni, …) objavil tudi lepo število reportaž iz naših goric (o trgatvi, prešanju, kletarjenju, …). Potrebe ljudsko-prosvetnega življenja so Golarju narekovale, da je napisal precej iger, ki so jih igrali po šolah in kulturno-umetniških društvih. Tega blaga se je nabralo za celo knjigo, vendar ga je večina ostalo v rokopisih. Leta 1988 je izšla še zadnja zbirka, DEČEK Z JABOLKI, kjer opisuje spomine iz otroštva in mladosti ter spomine na svojega očeta Cvetka Golarja. Manko Golar je bil plodovit pisec, vnet in uspešen vzgojitelj ter prizadeven kulturno-prosvetni delavec, ki je znal zaživeti s krajem in ljudmi, s preteklostjo in sedanjostjo ter to zajeti v svojih delih. V pismu Severinu Šali je o sebi dejal: " Zaljubljen sem v svojo Prlekijo, zaljubljen v otroke in klopotce in čričke, pa tudi med možaki pri tramincu se najdem."

Manko Golar je bil priljubljen človek s širokim krogom prijateljev "pajdašev", kot jih je imenoval, sodelavcev in znancev. Ker je stanoval v gradu so mu nadeli vzdevek "Radgonski graščak" in Golarju hudomušnežu je bil ta "častitljivi" vzdevek zelo všeč. Kot preprostega človeka, so ga doma v gradu vedno videli v jopici, ki mu jo je spletla žena, v zimskem času v znamenitem plašču "kubertus" in z kučmo "polhovko" ali baretko. Rad se je vozil z mopedom "kolibri", ki mu je služil predvsem za vožnjo " špecerije" domov, saj je bil " nabavni". Z Mankom je bilo vedno veselo in zaključki srečanj z družbo so se končevali s pesmijo. Ob takih priložnostih so pogosto nastajale nove pesmice. Saj, če je Manko imel pri roki primeren kos papirja in svinčnik ter so bila v prijetni družbi še brhka dekleta, je kaj hitro napisal priložnostno pesem, ki je verjetno shranjena pri marsikaterem dekletu ali materi v kakšnem predalu kot lep, trajen spomin nanj.

Umrl je 19.10.1988 v Gornji Radgoni, kjer so v njegov spomin že leto kasneje (1989) po njem poimenovali VVZ Gornja Radgona (vrtec) in mu ob 10. obletnici smrti odkrili spominsko obeležje (1998), bronasto okroglo ploščo z Golarjevo podobo v sredini ter obkroženo z ulitimi risbicami otrok na temo njegovih pesmic, ki jo je oblikoval in izdelal akademski kipar Mirko Bratuša iz Negove. Kipar Mirko Bratuša iz Negove je ustvaril kip, ki je bil postavljen ob 10. obletnici smrti Manka Golarja, dne 06.06.1998 pred Vzgojno varstvenim zavodom - vrtcem Gornja Radgona, ki po njem nosi svoje ime od leta 1989. Spomenik stoji na nizkem podstavku. V sredini kipa je portret Manka Golarja, okrog njega so v bron ulite otroške risbice, na temo Golarjevih pesmi, ki jih je pisal za naše najmlajše.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Manko Golar